Tudi če velike noči ne praznujete, je zanimivo slišati, kaj simbolizirajo jedi, ki se jim v teh dneh preprosto ni mogoče izogniti, in od kod izvira tradicija, ki je prešla v družinski praznik.
Hebrejska beseda ‘pasha‘ pomeni ‘obed’ ali ‘jagnje’, ko so Judje obredno žrtvovali jagnje, ki je prastar simbol pomladi in astrološko sovpada z dvatisočletnim obdobjem zodiakalnega Ovna. Jagnje kasneje postane tudi simbol za Kristusa – tistega, ki se žrtvuje.
Praznovanje pomladi, Judje in Jezus Kristus
Velika noč je za kristjane po vsem svetu najslovesnejši, najstarejši in največji praznik, ko se spominjajo trpljenja in vstajenja Jezusa Kristusa.
Praznik ima globoke predkrščanske korenine, ko so stara ljudstva praznovala začetek novega leta, novega cikla, pomladi in življenja, pa tudi v judovstvu in njihovi »pashi«, ki je spomin na rešitev Izraelcev iz egiptovske sužnosti.
Datum velike noči je določen po luninem koledarju. Pričetek pomladi je 21. marca, velika noč pa vedno sledi nedelji po prvi pomladni polni luni. Tako je lahko najbolj zgodaj 22. marca in najpozneje 25. aprila.
Slovenci veliki noči pravimo tudi vuzem (v Beli krajini vuzam, v Prlekiji vüzen, v Istri vazem), kar pomeni »izvzem mesa po pustu«.
Krščansko praznovanje
Praznovanje se že teden pred veliko nočjo prične s cvetno ali oljčno nedeljo, ko verniki v cerkev prinašajo vejice zelenja in butare. Ko je namreč Kristus prijahal v Jeruzalem, so mu ljudje na pot polagali zelenje, tradicija pa se je ohranila vse do danes.
Od ponedeljka do četrtka se pripravljajo jedi za zaključek praznovanja, ko se prične veliko tridnevje.
Na veliki četrtek se v cerkvah s sveto mašo obeleži spomin na zadnjo večerjo, na veliki petek pa se spominjajo Jezusove smrti na križu in je tudi postni dan – nekoč ob kruhu in vodi, danes pa le brez mesa. Velika sobota kristjane uvaja v praznovanje velike noči. Ta dan se dopoldne običajno barva pirhe, te pa se skupaj z drugimi tradicionalnimi jedmi naloži v košaro in odnese k blagoslovu (»žegnu«) v najbližjo cerkev.
Blagoslovljene jedi naj bi po tradiciji zaužili šele na sam praznik velike noči, torej v nedeljo pri zajtrku, ko se ljudje vrnejo od svete maše, pri kateri častijo Kristusovo vstajenje od mrtvih.
Velikonočni ponedeljek je rezerviran za obiske sorodnikov in znancev. Pravijo tudi, da takrat zajček nosi pirhe.
Velikonočni zajec je prastar simbol plodnosti, s čimer nakazuje ponovno rojstvo narave, preporod, vstajenje. V našem prostoru izvira iz germanskega poganskega sveta kot simbol žrtvene živali germanske boginje Eastre.
Kaj spada v velikonočno košaro?
Osnovne velikonočne jedi izhajajo iz jedi, ki jih ob svoji »veliki noči« oz. pashi uživajo Judje in so šele s časom postale simbol Jezusovega trpljenja.
Gre za meso (pri Judih jagnjetino), kruh, vino in grenka zelišča.
Kruh predstavlja življenje in božjo dobroto. Ponekod okrogel hleb zamenjajo s potico (morda lahko letos preizkusite makovo) ali s pogačo, ki naj bi s svojo okroglo obliko spominjala na Jezusovo trnovo krono.
Meso predstavlja Jezusovo telo. Izbrali naj bi najboljši kos, zato ni nujno, da gre za klasično šunko.
Judje so meso že od nekdaj uživali v kombinaciji z grenkimi zelišči, ki so koristna za prebavo, kar se je ohranilo tudi pri kristjanih. Ponekod zato v vino namakajo brin, nepogrešljiv pa je seveda hren, ki s svojo obliko, ostrino in grenkobo ne simbolizira le žebljev, s katerimi so Jezusa pribili na križ, ampak tudi Jezusovo trpljenje in hrepenenje po božji bližini.
Zelo velik pomen imajo jajca, ki so prastar simbol življenjskega principa ter predstavljajo izvor in skrivnost življenja. V krščanski ikonografiji ima jajce več pomenov; predstavlja tako Kristusovo vstajenje (kakor piščanec stre lupino in vstopi v življenje, je iz groba vstal tudi Jezus) kot tudi kaplje krvi in pet Jezusovih ran, dobljenih ob križanju.
Jerbas z velikonočnimi dobrotami je svoj čas k žegnanju nesla najstarejša, še neomožena hči.
Tudi barvanje jajc ima svoj pomen, saj simbolizira čas ponovnega prebujanja narave, življenja, upanja in radosti.
Ponekod v velikonočno košaro dodajo tudi pomaranče, ki simbolno predstavljajo gobo (»spužvo«), s katero so že križanemu Jezusu dali piti kis, v različnih delih Slovenije pa dodajo tudi svoje značilne jedi. Za področje Primorske in Istre je tako značilna pinca oz. sladek kruh z veliko rumenjaki, drugje v tem času nesejo k žegnu nadevani želodec, v testu pečeno gnjat, jed iz prekajene vratovine, belega kruha in jajc v svinjski mrežici oz. »prato« itn..
V času lakote, ko si ljudje niso mogli privoščiti mesa niti ob veliki noči, je na mizi stala jed z imenom “aleluja” oziroma repje. Gre za najstarejšo slovensko velikonočno jed, ki je dejansko juha, skuhana iz posušenih repinih olupkov, repi pa so po zmožnostih dodali še krompir ali malo ajdove kaše. Premožnejši so jo nekoliko zabelili z ocvirki.
Sicer velja, da naj bi od vsake jedi zaužili malo, po starem običaju pa naj bi velikonočni zajtrk pričeli tako, da glava družine prvi pirh razdeli med vse člane družine.
Tudi vi si privoščite čim več raznovrstnih dobrot, predvsem pa naj prazniki minejo v znamenju pristnih medčloveških odnosov, obilja in velikodušnosti ter veselja do življenja.